ALENKA SUNČIČ ZANUT
S psi se ukvarjam že vrsto let, najprej ljubiteljsko, sedaj že skoraj profesionalno. S svojo psičko Nevo sem dosegla naziv vodnik reševalnega psa, bili sva del Regijske enote za iskanje zasutih v ruševinah. V Kinološkem društvu Brežice vodim tečaje male šole in nadaljevalne tečaje. Imam naziv inštruktorja šolanih psov pri KZS. Z Nušo sva opravili izpite za psa terapevta pri Ambasadorjih nasmeha, sem njihova častna članica in predavateljica na seminarjih, ki se odvijajo pod njihovo organizacijo. V vrtcih in šolah po Sloveniji z Nušo vodiva učno uro Brez strahu pred psom ter otroke ozaveščava o pravilnem pristopu do psov. Po odprtju najine šole za šolanje psov vodnikov slepih in slabovidnih ter ljudi s posebnimi potrebami (Psi pomočniki) se ukvarjam s šolanjem psov vodnikov in pomočnikov. Svoje znanje dograjujem na seminarjih in delavnicah po Sloveniji in v tujini.

MATJAŽ ZANUT
Kot otrok sem vedno hrepenel po psu in pred več kot štirinajstimi leti sem dočakal svojega prvega psa – pravilneje, psičko labradorko z imenom Neva, ki nas je leta 2008 zapustila. Ona nas je začela oblikovati v kinologe, v ljudi, ki preprosto ljubijo delo s psi. Do danes sem nanizal mnogo izkušenj in nazivov (vodnik reševalnega psa Nuše, inštruktor reševalnih psov, vrsto let član Mobilne enote reševalnih psov (MERP) in zadnja leta operativni vodja MERP, FCI sodnik za delo reševalnih psov, predavatelj kinološkega tematike za področje reševalnih psov, napisal sem priročnik Markiranje, ki ga je izdala Komisija za šolanje reševalnih psov pri Kinološki zvezi Slovenije, član enote SIP (Skupina za iskanje pogrešanih). Prav tako sva bila z Nušo na mednarodni mobilni listi za posredovanje v svetu (IRO -International Rescue Organisation lista).

Kot nov izziv sem si zadal šolanje psov vodnikov slepih in slabovidnih. Pri moji poti v svet šolanja psov pomočnikov mi je pomagal gospod Anton Es, znanje sem si bogatil še na predavanjih Miloša Kovača, Linde Tellington in v Udrugi za školovanje psa vodiča i mobilitet v Zagrebu.

SLAVKA KLEMENČIČ
Človekov najboljši prijatelj – pes, me je zaznamoval in osvojil že v rani mladosti. Člani baše družine so bili vedno igrivi in prikupni mešančki, ki so mi vcepili ljubezen do živali, še posebej do psov. Sin, ki je za to moje nagnjenje vedel, mi je ob priložnosti, ko sem se upokojila, podaril nemškega ovčarja. Lepšega darila si nisem mogla zamisliti. Ponovno sem dobila ljubezen, ki jo je sicer mogoče kupiti, vendar sem vedela, da je z njo potrebno  tudi spoštljivo ravnati. Zavedala sem se, da sem dobila zvestega in vdanega prijatelja in da sem odslej jaz njegov svet. Želja, da bi ga izšolala, me je vodila med kinologe in že leta 2004 sem se vpisala v kinološko društvo. Z mojim Miškotom sva uspešno končala malo šolo in pridobila A in BBH izpit. Kljub temu, da sva šolanje končala, sem bila še naprej aktivna v kinološki organizaciji, tako da so me začasno sprejeli kot inštruktorja. Sedaj svoje izkušnje in pridobljeno znanje zavzeto in z velikim veseljem prenašam na začetnike in sem ponosna, ko kakšen moj učenec in njegov spremljevalec svoje udejstvovanje na tečaju okronata z uspehom.

VESNA FLIS
Da sem v KD Brežice je kriva Bela. Dobila sem jo, ker je prejšnji lastniki niso mogli več krotiti. Se pravi že staro približno dve leti. Takrat smo imeli doma že enega psa Džordžija in najprej je bilo vprašanje, kako bosta imela razumevanje eden do drugega. Ampak Bela je pristala v pesjaku in Džordži se je še naprej veselo in svobodno sprehajal po dvorišču. Bela je postala učenka najprej male šole v Krškem, nato pa je nadaljevala vse tečaje v Brežicah. Seveda izobražena dama je hodila na vsakodnevne sprehode in nekega lepega dne se ji je nenavadno približal Džordži. Vse se je, kot sedaj gledam, lepo končalo. Posledica tega nenavadnega srečanja je pa Reksi. Sedaj jih ima že osem let in oba njegova starša sta žal že pokojna. Takšne in drugačne zgodbe z veseljem sedaj poslušam tudi od naših tečajnikov in članov našega društva. Delim jih torej že nekaj let, in sicer najprej kot pomočnica pri tečajih A, potem pri B-BH in sedaj že nekaj časa kot inštruktorica (vodja osnovne vrste) v mali šoli.


META OLOVEC

Dolgoletna članica KD Brežice in Enote reševalnih psov ter inštruktorica, ki se vsako leto pogumno spopade s skupinami, ki prestopijo magično mejo iz male šole v začetni tečaj. Meta vam bo znala svetovati glede hrane, opreme psa, vzgojnih in učnih prijemov ter vam pomagala uspešno opraviti prvi izpit po programu Kinološke zveze Slovenije.-

Terenski tip človeka, ki je v društvu skoncentriran predvsem na delo v Enoti reševalnih psov. Z Rokijem sta par, ki ga človek ne pozabi zlahka, še posebej, ko pričneta poleg vaj poslušnosti in iskanje, uganjati še zabavne trikce. Kot pomočnika inštruktorja ga najdete tudi v skupini, ki šola vodnike najmlajših psov.-

V vode kinologije sem zajadrala čisto slučajno, ko je k  hiši prišel novofundlandec Tom. Ker so bili vsi člani naše družine mnenja, da ga je potrebno naučiti nekaj olike, so za to poslanstvo določili mene – študenta, ki ima vedno dovolj časa za vse. In tako se je »bitka« začela – Tom mi s svojim karakterjem  ni poti nič kaj olajšal. Medtem ko je mene spravljal ob živce, je pri tem druge spravljal v smeh. Sem se pa ob njem marsikaj naučila … Sedaj imam svojo psičko Gojo (AST), ki pa je spet poglavje za sebe. In tako ugotoviš, da te psi svak dan kaj novega naučijo, te presenetijo in da je življenje nasploh eno večno učenje.-

Da sem končno uresničil tisto skrito željo, se opogumil in odločil - k hiši pripeljati psa, je trajalo več kot leto dni. Tuhtanje o pasmah, primerjava karakterjev, iskanje popolne kombinacije, vse to je botrovalo, da sedaj ob meni stopa Šon. Aljaški malamut, ki se je takrat, ko sva s sestro izbirala med mladiči, odločno spopadal z mojimi vezalkami. Življenje je od tistega trenutka dalje nekaj posebnega. Živeti s psom, delati s psom, sodelovati s psom in nenazadnje pomagati s psom. Vse to so vrline, ki jih poznamo le "pesjanarji" in jih ne menjamo za nič na svetu.